Življenjski slog

GRADITELJI LJUBLJANE

Življenjski slog

GRADITELJI LJUBLJANE

Gustav Tönnies in sinovi

Za izjemen prispevek k industrijski revoluciji na Slovenskem ter za velik del današnje podobe Ljubljane se imamo zahvaliti – možu švedskih korenin. Gustav Tönnies je s svojimi sinovi v Ljubljani deloval med letoma 1845 in 1936, v skoraj stoletju pa je ta pri nas premalo znani podjetnik zgradil neverjetno veliko. Tönnies je skupaj s sinovi zaslužen za mnoge danes najbolj prepoznavne stavbe v Ljubljani, gradnjo železniških postaj ob progi Ljubljana-Trst in Ljubljana-Trbiž ter številne uspešne projekte v Trstu, Zagrebu in Sarajevu. Ob tem je bil Tönnies v svojem času tudi eden največjih ljubljanskih delodajalcev, z več kot 650 zaposlenimi. 

 

Gustava Tönniesa, rojenega leta 1814 v Stralsundu na obali Baltskega morja, je leta 1845 v Ljubljano pripeljalo povabilo, da bi zgradil ostrešje Kolizeja, takrat ene največjih stavb v tem delu Evrope. Izučeni tesar, do tedaj zaposlen v Gradcu, se je pri projektu izjemno izkazal, zato ga je ljubljanski župan Hradetsky povabil, da postane mestni tesarski mojster. Tönnies je ponudbo sprejel – tudi zaradi poslovnih priložnosti, ki jih je obetala gradnja železnice med Dunajem, Ljubljano in Trstom – ter ustanovil tesarsko podjetje, ki ga je zelo hitro razširil še na področje gradbeništva, proizvodnje gradbenih materialov, livarstva in strojne industrije.

Podjetni graditelji eminentnih stavb

Ljubljana pa Tönniesu ni prinesla le posla, temveč tudi ljubezen. Leta 1848 se je poročil z Slovenko Amalijo Malovrh, s katero sta imela devet otrok, ki so poleg veselja v hišo pripeljali tudi dolgoročni poslovni uspeh. Vseh pet sinov se je po uspešnem šolanju vključilo v očetova podjetja: Gustav, Adolf in Rudolf v gradbeništvu, Emil v prodaji ter Viljem v strojegradnji. 
Podjetna družina je v drugi polovici devetnajstega in prvi polovici dvajsetega stoletja v Ljubljani gradila zgradbe, ki še danes ostajajo razpoznavni znak mesta: Opero, Sodno palačo, poslopje Mladike (današnje Ministrstvo za zunanje zadeve RS), Tobačno tovarno, pivovarno Kozler (zdajšnji Union), Cukrarno, zgradbo Banke Slovenije, Ljubljanski Dvor ter mnogo drugih javnih, industrijskih, sakralnih ter stanovanjskih stavb. Ob tem so veliko gradili tudi po drugih slovenskih krajih ter sodelovali pri gradnji železniških postaj po vsej dolžini proge Ljubljana - Trst in Ljubljana – Trbiž. V Trstu je Tönnies zgradil tudi skladišča v pristanišču in železniško postajo, kamor je 27. julija 1857 prvič pripeljal vlak iz Ljubljane.

 
Jadralec v akciji na oceanu

Velika rast in širitev dejavnosti

Kar pri družini dodatno preseneti in navduši, je izjemen obseg dejavnosti, v katerih je bila poslovno aktivna. Delovanje se namreč ni končalo pri gradbeniški stroki – Gustav Tönnies, ki se je sprva usmerjal na gradnjo železniških in industrijskih zgradb, je že kmalu razmišljal širše. Že leta 1858 je v Ljubljani zgradil prvo parno žago, imel mizarsko delavnico in parketarno, za zagotovitev stavbenega materiala pa je kupil kamnolome v Nabrežini, Momjanu in Repentabru. Leta 1871 je ustanovil železolivarno in strojno tovarno ob Dunajski cesti v Ljubljani, ki je izdelovala lesnopredelovalne stroje, transportne naprave in energetske stroje, vodne turbine ter stroje za proizvodnjo slamnikov. Vsi ti stroji so bili vrhunske kakovosti, marsikateri od njih pa lahko deluje še danes. Prav na temeljih Toenniesove strojne tovarne je po drugi svetovni vojni nastal industrijski velikan Litostroj. Ob vsem tem je vodil tudi opekarno v Kosezah, ki jo je 1883 opremil s krožno pečjo, prvo na Kranjskem. 

Obnova po ljubljanskem potresu 1895

V času ljubljanskega potresa leta 1895 je bilo Tönniesovo gradbeno podjetje med največjimi. Mesto je za obnovo in nov moderni razvoj potrebovalo storitve, ki so jih lahko zagotovili prav pri Tönniesu. Imeli so velik delež pri obnovi poškodovanih in gradnji novih zgradb javnega, gospodarskega, socialnega in kulturnega pomena, religioznih objektov in stanovanjskih zgradb. Prav v letih po potresu je družina Tönnies zgradila Mladiko, Sodno palačo, Bambergovo palačo, Vojaško bolnišnico na Zaloški ter mnoge druge zgradbe.

Oče Gustav obdobja popotresne gradnje sicer ni doživel, saj je leta 1886 umrl v Ljubljani, a bi bil na delo svojih sinov nedvomno ponosen. Gustav ml. je po njegovi smrti uspešno gradil v Trstu in Ljubljani, Adolf vodil gradbeno podjetje v Ljubljani, Viljem upravljal strojno tovarno in livarno, Rudolf kot arhitekt deloval v Sarajevu, Ljubljani in Zagrebu, Emil pa je bil zadolžen za kamnolome ter po razpadu Avstro-Ogrske tudi za ljubljansko gradbeno podjetje, ki je delovalo vse do leta 1936.

Priznanje prvemu gospodarstveniku 19. stoletja

Gotovo pa Gustav Tönnies ne bi bil ponosen na spomin, ki ga nanj ohranjamo danes. V nasprotju z Jožetom Plečnikom in Maksom Fabianiem, s katerima se lahko po dosežkih družina Tönnies primerja, so Tönniesi danes skoraj pozabljeni. Švedsko-slovenski graditelj, ki ga je cesar Franc Jožef ob praznovanju 600-letnice vladanja Habsburžanov odlikoval s prestižnim zlatim križcem s krono, bi si brez dvoma zaslužil tudi naše priznanje, saj ga lahko štejemo za ključnega gospodarstvenika 19. stoletja v naših krajih.  

Prvi korak k javnemu priznanju Tönniesovih zaslug je naredilo Slovensko - švedsko društvo, ki je s svojimi pobudami in delovanjem pripomoglo, da je Mestni svet Mestne občine Ljubljana sprejel Odlok o poimenovanju parka ob Koseškem bajerju po Gustavu Tönniesu, ki je na tem mestu zgradil opekarno. Ob otvoritvi parka junija 2017 so pripravili tudi obširno razstavo. Za ponovni priklic Tönniesov v javno zavest pa bo potrebnih še kar nekaj uspešnih korakov. Na pobudo društva bo Znanstveno raziskovalni center Akademije znanosti in umetnosti že letos organiziral simpozij o življenju in delu družine Tönnies, na katerem bodo sodelovali tudi strokovnjaki iz mest, v katerih so delovali Tönniesi. To bo dodatna spodbuda za aktivnosti, s katerimi se lahko poklonimo velikemu švedskemu rojaku, ki je našo deželo ljubil in jo sprejel za svojo drugo domovino.